Mladenič ven iz mesta se obrne,
Drzoten v golo odhiti puščavo;
Na ostri kamen tam poklada glavo,
In z runom krepke ude si ogrne.
Preprost je um, oko njegovo jasno
Ter k zemlji posvetna ga slast ne veže;
Da rod bi svoj otel pogubne teže,
Ljudem pokoro oznanjuje glasno.
Ko misli, tam sloneč na trdi skali,
V svetlobi vzre podobo rajsko-milo,
Da vsi so udje v njem zatrepetali.
"Sin božji, vender jagnje si v krotkosti,
Z nebes prišel za naših grehov silo;
Nevreden hlapec tvoje sem visosti!"