Veselje! dvorana odprta stoji,
Skakaje se Barica vanjo spusti.
A kaj tam ugleda? Oj, čudo sladko,
Naproti hiti ji dekletce lepo!
Zavzeta obstane: kar ona stori,
Posnemati vredno dekletcu se zdi.
Počasi pomiče sedaj se, a glej!
Počasi i stopa dekletce naprej.
Jednake rasti je, in istih je let,
Nje krilice belo kot jabolčen cvet.
I kodrici zlati ji padajo vznak
Ter vanje vpleten je vijolčasti trak.
Od radosti Barici vtriplje srce,
Družice želela si davno je že!
In punico pisano vrže na tla.
Saj ima družico ter srečna je vsa!
Razvneta zavriskati hoče glasno,
A "dobro mi došla!" šepeče samo.
In k nji se nagiblje: "te rada imam,
Prav rada, zatorej poljubek ti dam!"
A hipno prijazni otrok je ves plah,
In srčece groza poprime in strah:
Družice preljube obraz je leden,
Ter gosto zakriva ovoj ga meglen!
Jokaje se Barica naglo zbeži:
Dekletca v dvorani zelo se boji!