Sinoči hteli biti Otroci so ljudje, Vsi preveseli "pusta" In zadnjega mu dne.
Drobljanci vsake vrste, Od tod in tam doma, Držali se pri plesu, Kakor gospod, gospa.
In Mirko, vseh najmlajši, Domače hiše sin, Izmislil si veselja Poseben je način.
Ukral se je z družico Po stolbi v dedov hram, Razgrajajoč po svoje Vse preobrnil tam.
Dekletce ga umeje V pomoč mu pribiti, Predale ž njim premeta In vse, kar v njih tiči.
Že star je kožuh najden Ter "bambus" okovan, Klobuk, ovratnik dedov, Prišlo je vse na dan:
Ogrinjalo, ki lepše Vseh pisanih je rut, In babičin klobuk ž njim, S peresi ves obsut;
Ter njene rokavice, Prostorne in mehke. "Jaz vanje vsa bi zlezla Od tal do vrh glave!"
""Ne bodi mi preprosta! Čemu se šališ zdaj, Ko praznim ni igračam Primeren čas ni kraj?
Ogrni rajša ruto, Klobuk na glavo dej, Da babici preljubi Podobna, bodeš prej!
Podvizaj se ter gledi, Kako počenjam jaz: Poprej bil vnuk sem Mirko, Zdaj dedov sem obraz!""
"Takoj, takoj, prijatelj! Kar moči je, hitim, A pazi, da v ti sili Glave ne izgubim.
Oh – torbice ne vidim, Ni sladkih v nji stvarij!" ""Oj, Zorica, ti slepa! Kaj nimaš li očij?
Od roke k tlom ti visi, A kar se zdi, to je, Da z jedercem presladkim Seznanila si se!""
"Jaz nisem sama rada, Zato se ne huduj: A idiva zdaj k plesu, Že vabi godba, čuj!"
""Pod pazduho me primi, Na desno stopi stran! Ti bodi žena moja, Jaz mož tvoj spoštovan!""
Ko stopita v dvorano, Brezkončen tam je smeh, Nagledati otrokom Ni moči se obeh.
S slovesnimi koraki, Zavedna si česti, Prikimata ozbiljno V priklon na vse strani.
"Oj, Zorica in Mirko, Kako sta zdaj brdka, V ti pustni preobleki Izvrstna res oba!"
""Kaj čujem! – Preobleka? Kako se moti svet! Ne vidite, otroci, Da dragi svoj sem ded?
In ta mi je soproga: Kje Zora je, ne vem. A "kolo" se pričenja, Prositi li Vas smem?""
Ded vljudno se prikloni Pred babico do tal Ter nje obrazek njemu Sladko se je smijal.
Ponosno in veselo, Po konci se držeč, Ženico mož poprime Z njo v "kolo" se vrteč.
A kaj se je zgodilo? To res je prehudo! Pero se mi upira Popisati vse to!
Najrajša bi molčala, A tega spet ne smem, Čitatelj bi se žalil, In kaj storim potem?
No, bodisi, če tudi Ta posel je težak: Sočutljiv naj posluša, Kdor prav- je poštenjak!
Nesrečni kožuh dolgi Ter palica z glavo. In ruta vseh najlepša. In torba pod roko.
Klobuk širokoglavi, Kdo njemu bil bi kos? - Ovratnik dedov bridki. Drezaje v drobni nos:
Oh, vse je pripomoglo, Da spet grmel je smeh, A starček in starica – Ležala sta na tleh!
Cookies on Poetry Cove