"Moj bodeš, moj, prelepi
Metulj frčeči ti!"
In svojega se lova
Že lovec veseli.
""Ne!"" tiho odgovarja
Metulj, in vstane v zrak,
""Ne dam se ti ujeti,
zapirati ne v mrak"".
Ter kvišku do vršičev
Drevesnih sfrfoli,
Naš deček si otira
Solzice iz očij.
O beži, ti presrečni,
Po bliskovo frčiš,
In z dihom mladoletnim
Med cvetjičem živiš.
Za taboj jaz bi hitel,
A nimam jih perut!
Oh, ni mi ga veselja –
Usoda mi je trud!"
""Kaj nisem morda tudi
Jaz mučil se zaprt?
Ko nisem izleteti
Še mogel v pisan vrt?
Ne veš li, da napiral
Črvič se je hudo,
Ko bilo se mu v ječo
Zapresti je tesno?
Prebival je v temnici
Pokojen dan na dan,
Nikoli se uporen
Usodi stavil v bran.
Ker znal je vrlo dobro,
Da mu napoči zor.
In da krilat razdere
Svoj temni si zapor:
Da pomlad mu trosila
Do cveta bode cvet,
Da svoboda ga čaka –
Vesoljni čaka svet!
In čuj! tako se tudi
Še tebi dogodi,
Če bodeš verno služil
Dolžnostim svojih dnij.
Človeka v učenosti
Krilata čaka moč,
Z njo bodeš osvečaval
Nevednosti si noč;
Potem na vek svoboden
Ti bodeš, dragi moj:
Svoboda biva v znanstvu,
In v nji ves svet je tvoj!