Sneg naletava v vrtincih
In kako mrzlo je, hu!
Zajček, poskoči le hitro,
Strešice išči domu!
Zajček uboga, nabere
Maha med potom skrbno,
Ž njim vse razpoke zapazi
V izbici svoji gosto.
Jedva je zajček v zavetji,
V gozdu odmeval je strel,
Zgrudi na tla se ubožec:
Strah ga je silen prevzel.
"Oh, da poginiti moram,
Mlada in nežna še stvar,
Že je po meni – ne vidim
Šume več ljube nikdar!"
Puške umolknejo lovčje,
Mrak se razgrinja že siv,
"Čudno", de zajček, "saj skoro
Mislil bi, da sem še živ!"