Lenčico ljubim, sestrico sladko,
Vse kar je moje, vesel delim ž njo.
"Lepšega deteta videl ni svet",
Materi skrivno dejal je naš ded.
Oj, in razumna je, to vam povem,
Z njo se povsodi pokazati smem.
Stara dve leti in meseca dva,
Čujte! do dvajset že brojiti zna.
"Oče naš" moli kot angeljček zlat,
V petji strnad ne doseza je mlad.
Nje sem voditelj, petletni dečak,
Bil, ko storila je prvi korak.
Letos že v "kolu" okrog jo vrtim,
da mi ne pade, jo trdno držim;
A če se zvrneva venderle vznak,
– Časih nevkreten prečudno je tlak –
Smeh le nastaja, za skokom nov skok,
Lenčica moja je hraber otrok;
Redko doslej so mi tekle solze,
Kamo li zdaj, ko dorastel sem že!