Kako te šume zeleneče
Hlape dišavno in hladno;
Kako li solnčno in modreče
Nad njimi kroži se nebo!
Klokotal viri, skal otroci,
V napoj vabeč, mimo begoč,
Nizdol gredo, nizdol potoci,
V poskoku pen se igrajoč.
Potujem , slušam razmišljaje;
Lehko mi, čilo je srce,
Kot preneseno v blazne kraje
S perotjo naglo od zemlje.
Glej, skozi smrečje mrakovito
Prizor neznan zalesketa:
Z nižin zrcalnih čudovito
Odseva v me obraz neba.
Jezero je nedvigovano,
Prečist smaragd, zelen, svetal,
Jezero v dragi kamen dano
Obleki gorovitih tal.
V molčanji sladkem vse miruje,
Sladko priroda sama spi;
Le božji dih iz vej se čuje,
Tihoten s travami šumi.
Nad se po tesnem, strmem poti
Na strme vzpenjam se vrhe,
Da strah mi skoraj srce moti,
Ustavlja sapo in noge:
Kar čudo večje v zrak zašije.
Utrne svit se iz lesov;
V iskrah se zlatih mi odkrije
Jezero drugo – prizor nov!
A tam? – Kedo demantno glavo
Po konci nosi drzovit?
Kedo, opasan v zelenjavo,
Snežen drži na prsih ščit?
Kako veselje to oznanim?
Tam z veličastvom obliščan,
V dotik očem očarovanim
Stoluje Mangart velikan!
Radostna duša v meni vriska:
"Nebeško - lep si, dragi dom!"
Z gore v doli nazaj pritiska
Besede te odmevni grom.