Babica

Vnučka ima babica kaj rada, Z zvesto ga ljubeznijo zaklada. Vedno v mislih on pred njo stoji– Naj ga tudi videla še ni!

O kako bi glasno zavriskala, Hvalo milemu Bogu dajala, Kadar nje v naročaj bi vesel Vnuček, oj, pritekel, jo objel!

Ločiti se ž njim bi ji ne bilo Moči, ko oko bi zrla milo, Ustec smeh in kodrice zlate, Čula glas besede mu sladke.

Izumela v kratek čas nemudno Bajko bi mu ali basen čudno, To poslušal vnuček bi skrbno, Vanjo se zamikal preljubo!

Ko bi mlade ptičice zapele, Rože in vijole zopet cvele, Tja v zeleno bi dobravo šla Zvnučkom svojim srečna babica.

In metuljev bi smijoč lovila, Med poljubi rožic vkup nosila. Solnčni čas bi njima bil cvetan Velik praznik od Boga poslan.

To bi Žitje bilo rajsko - blago, Babici neizrečeno drago, Smrti bi branilo se srce, Bila skoraj bi v nebesih že!

Ko cvetlice v polji vse zaspale, In snežinke v vzduhn bi plesale, Nežnosti naklanjal bi razgret Vnuček mislij ji nedolžnih cvet.

Nekega večera pa nosila Praznična oba bi oblačila, V hiši smrečji vonj dehtel krepak, Zunaj čul se glas zvonov sladak.

"Božič zdaj drevesce ti napravlja, Z lučicami ga, z darmi poslavlja!" Divno-srečno se smijo oči: ""Kaj li v sobi poleg tu šumi?""

Srčece glasneje mu utriplje In naproti svit se že usiplje, ""Zvonček poje! – oj, hitiva tja – Glejte lučic, zlata babica!""

"Grem, že grem, moj" – – a zakaj li sanje, Hrepenenje , želje te vsakdanje? Kje od juga mi je sever še! Tu sem jaz in tam moj ljubec je.