V naročju mojem, nežno se igraje,
Si k spanju mirnemu nagnil glavo,
Tihota blaga vzglavje ti obdaje,
Le čuvstva moja govore glasno.
Oj spavaj, dete, cvetka najkrasnejša
V vrtičku sredi mojega srca!
Jaz vedno sem in bom najmarljivejša
Ti vrtnarica tvojega sveta,
Ti ne umeš, ne moreš še umeti,
Kako besed je mojih čut globok,
A jaz ljubezen vso ti razodeti
Le smem, dokler neveden si otrok.
Zato brez mere to ljubezen sveto
Uživam in razlivam jo črez te;
Kar bo v poznejših letih meni vzeto,
Zdaj nadomestovati če srce.
Ti pa odmev, moj sin, ljubezni moje
V teh pesnih revnih našel boš samo,
Naj matere spominjajo te tvoje,
Ko več je mej živečimi ne bo!