Preljubo dete, svojega življenja
Kako presrčno že se veseliš;
Po vsem, kar zreš, gojiš ti hrepenenja,
Besedi vsaki ljubko se smejiš.
Tako mladosti enkrat boš se svoje
Z nedolžno-mlado strastjo veselil,
In menil boš, da vse življenja boje
Z mladostjo bodeš samo preboril.
Kako srce enkrat ti bo gorelo
Za vse, kar bo budilo njemu čar;
Besedam sladkim kak’ se bo zavzelo,
A njih hinavstva ne slusteč nikdar!
Gorje! koliko tug, prevar, grenkosti
Življenje to podati ti preti,
Da trohico ki vžival bi sladkosti,
Po njih ti v srcu mladem ogreni.
S pogumom in krepostjo, dete moje,
Prevarjen duh si upokoji svoj;
Čem bolj bridkost navdaja srce tvojo,
Tem stanovitnejši v kreposti stoj!