Tihoto mrak na nebo privabljuje,
Menj glasno v mraku ptički gostole,
Cvetice mrak v gredicah oživljuje,
In moje mrak oživlja mi srce.
In v sobi več ne morem jaz prestati,
In hlastno vun na prosto brž hitim,
Le kadar srce moram poslušati,
Samo tedaj jaz čutim, da živim.
Nad zvezde kadar duh se moj vzdiguje,
Z oblački misli dalje mi hite,
In z lahnim se vetričkom pomenkuje:
Hitreje v prsih bije mi srce.
In želje v njem stotere se budijo,
A njih nobena meni jasna nij;
Občutki v njem stoteri se vrstijo,
Ki polni so najslajših harmonij.
Oj tihi mrak, ti čas mi preljubljeni,
Kot si do zdaj, ponavljaj dan se vsak,
In dan ti vsak oživljaj srce meni,
Dok bo mladosti me obdajal mrak.