Srečna bodi mi, goriška domovina,
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!
Oj priroda, oj zrakovje, solnce milo,
Vam izročam zadnje svoje poslovilo.
Ko črez mejo že hlapon me odpeljuje,
Vas še vidim, čutim – kmalu vse bo tuje. –
Čuvaj Bog te, ti družina moja mila,
Čuvstev ki si meni toliko gojila!
Moje ’zgube da britkost bi ne čutila,
Kakor tvoja meni je srce ranila! –
Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi!
Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi!
Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani,
A kdo ve, al’ vidimo se spet kdaj zbrani? –
Ali tiho srce, tiho vi občutki,
Leta zde se mi slovesa ti trenutki!
Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila,
Kraj domači spet da bodem obhodila,
Srca pa, od kojih težko je Iočenje,
Svoje meni da ohranite nagnenje.
Zdrava torej, srečna bodi domovina,
Pa mi hrani do svidenja kaj spomina!