Žari nebo; dim temni naznanjuje, Dejanje grozno da se tam vrši, Da divja turška roka pokončuje Po Črnigori vse, kar tam živi.
Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo, Za staro da se svobodo borijo. Za bitvo bitve se silovitneje Na črnogorskih tleh sedaj vrste,
A Črnogorec vedno pogumneje Naskokov brani se od dne do dne, Ošabni več sovražnik ga ne straši, Sobratov dragih zguba ga ne plaši.
Sovražna vendar kroglja je vzbudila I v hrabrih prsih tugo in nemir, Vojvodo jim ker smrtno je ranila, Ki bil junaštva njim je vzgled in vir.
Iz boja brž tovarši njemu zvesti V zavetje varno ga dajo zanesti, Po strmih stezah tih sprevod se miče, Vojvodo na nosilnicah nose,
In spremstvo lahkoranjenih kot priče In v brambo se vojvodi pridruže; In vidi se, da več ko lastne rane Jih starčevo upalo lice gane.
Oslabljen on leži; le meča roka I v bolečinah zapustila ni; Nobenega iz ust nij čuti stoka, Oko samo je znak, kako trpi.
Več ko sočutja in pomilovanja Pa vzbuja ta podoba spoštovanja. Veljavnost vodjino najbolj spoznale Otožne črnogorske so žene.
Ko ranjenega vodijo srečale Mej potoma so one, v boj grede, Prinašajo ko dragim svojim hrano, Če živih še jih najti bo jim dano.
Sprevod vojvode jim korake vstavlja, Na lastno zabijo celo gorje, Molitvo gorko jim iz prs privablja, Ki mnoge jo opravljajo kleče:
„Vojvodi nebo milostivo bodi, Ki k srečnej zmagi naše ljudstvo vodi!“ Pa če ugasi tudi sreča kriva Vojvodino življenje ljubljeno,
Deželi vendar nenadomestljiva Njega izguba, vemo da ne bo; Rod črnogrski znano je da sluje, V junaštvu da nikdar ne omahuje.
Cookies on Poetry Cove