V življenju malo vžila sem veselja,
Da ono skoro mi neznano je,
Življenje pa ne daje mi trpljenja,
Trpljenje daje lastno mi srce.
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
S teboj postala sem uže nevoljna,
Poguma in moči ker treba zdaj.
Ker v dobi ne živim več oni zlati,
Srce ko jokat’ in sanjarit’ sme;
Postala žena sem, postala mati,
Sanjarstvo bilo meni bi v gorje. –
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
S teboj na svetu sem najbolj nevoljna,
Ne greni dalje mi mladosti maj!