Zvonovi resno, čuj pojo,
Obok nebesni vidi se teman,
Zemlja praznuje in nebo
Pokojnih dan.
Otožen dnes je vsak obraz,
In mokre mnogotere so oči,
V srce pa nam šepeče glas:
Prah boš i ti!
Molče se množica poda
Na tihi kraj, premnogim srcem svet,
Tam z dragimi jih moč duha
Edini spet.
I jaz mej ljudstvo se vrstim,
Morilna bol ker dnes mi v prsih tli;
Dva groba videti želim,
Ki tu jih ni.
Oh, daleč spavata oba,
Na koja misel mi izvablja jok;
Za njiju sveti grob ne zna
Ubog otrok.
V kapelico mrtvaško jaz
Sirota zapuščena pobežim,
Da tamo si zvedrim obraz,
Se tam vmirim.