Zavidam, dete, ti osodo tvojo,
In vendar moje se solzi oko,
Zavest ker bridka tare dušo mojo,
Da kmalu, oj! mi tebe odneso.
Leže mej cvetjem in svečav bliščobo,
Povišeno jaz v tebi zrem podobo.
Le malo tednov, hčerkica premila,
Bila si svojej materi v radost,
Bolezen zla te kmalu je mučila,
A mene pa težila je bridkost.
Ljubezen gorka, trud in solze moje,
Rešiti zdravje niso mogle tvoje.
Jaz v srcu davno slutnjo sem nosila,
Da mučenica ti ne boš sveta,
Zato si v smehu se od nas ločila
In smeh še zdaj na ustnih ti igra.
O blažena je zdaj osoda tvoja,
A tem gorkejša je izguba moja.
Zavidam, dete, ti osodo tvojo,
A vendar močno mi solzi oko,
Zavest ker bridka tare dušo mojo,
Da kmalu tebe, oj! mi v grob deno.
Več zrla v lice ti ne bom nikoli –
Oj hčerkica, za mir ti moj zdaj moli!