Zraven tebe sem sedela,
Z desno stola se objela,
Poslušala, ko si bral
Pesni, koje sam si vbral.
Srce da bi vpokojila,
Kar b’ne smela, sem storila;
Lepe pesni, mil glas tvoj
Je vzbudil mi v srcu boj.
Ti pa mi še nisi branil,
Z žal-besedo me ne ranil,
Naslonila ko glavo
Sem na ramo ti ljubo.
Mirno dalje si prebiral,
Glas samo je malo hiral;
Rekel nisi, da ne smem –
Hvala, hvala, dosti vem!