Devet si, dete, mescev dopolnilo,
Presrečnih dnij jaz vžila sem s teboj,
Ker vedno moje je oko sledilo,
Kako razvija se životek tvoj.
Iz male in nezmožne si stvarice
Živahen, krepek mi posta! otrok;
Vže k hoji nežne stavljaš si nožice,
Pogled resnoben tvoj je in globok.
Tema pa proti luči vse so sreče
V primeru k onej, kojo zdaj vsak dan
Jaz vživam, duša ko mi vsa trepeče,
Da res ne vem, bedim-li al’ sanjam!
Al’ res poznaš me, srčno dete moje,
Al’ res ti veš, kedo in kaj sem jaz?
Ker „mama“ blebetajo ustne tvoje,
Ker k meni roke stezaš vsaki čas?
Ti se smejiš in „mama“ mi ponavljaš,
Na srce ginena pritiskam te;
Dokler z besedo to me ti pozdravljaš,
Nobeno sklelo me me bo gorje.