Ko vidim, dete, tvojo ljubeznivost,
In smeh nedolžni jaz poslušam tvoj:
Nekako v sebi čutim bojazljivost.
Željno v nebo pogled ozre se moj.
V nebo, vse kamor plašno zdaj bežijo
Bojazni moje, nade in želje,
Ki v prsih vedno veče se množijo,
Čem bolj ti rasteš in jaz ljubim te.
Ne veš, otrok, nikdar ne bo ti znano,
Kar mati tvoja skrivno ti goji,
V molitvi ona pozno kar in rano
Ponavljati nikdar se ne vtrudi.
Izvej samo, da želje mi prevzetne
Nikdar ne kalijo miru srca,
Nestanovitne sreče jaz posvetne
Ne prosim tebi, dete, iz neba.
Da smeh prijazni ta in jasno oko
Jaz vedno ti želim, samo povem;
Za mnogo želj. ki rastejo globoko
Še v duši moji, jezik moj je nem.