Srce človeku v prvič ko se vname,
Prečudno njemu svet se premeni:
Život njegov navade prejšnje sname,
Oskrunjati notranjost se boji:
Um domišljija mu tako prevzame,
Na zemlji ne, da v zvezdah le živi.
Srce človeku v drugič ko se vname,
Prečudno njemu se odpro oči;
Več domišljija v mreže ga ne vjame,
In nad oblake duh mu ne zleti,
Prevdarjati življenja pota jame,
In združen biti je, kar si želi.