Kako si, domišljija, goljufiva,
In vse, ki ti jih v srcu vzbujaš, nade;
Kedor zaupa v te, gotovo pade,
Ker tvoja govorica je lažnjiva.
Beseda tvoja sladka, prilizljiva,
Omamlja svojim strupom glave mlade,
Ker zlatosvitle kažeš jim livade,
Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!
En čas ti človek je v igračo všečno,
Grenkost spoznanja vsled pustiš mu večno. –
Tako si z manoj tudi se igrala,
Ko njega meni v svitu si kazala;
Po zmoti tej je večkrat solza lila –
A zdaj ne bodeš mene več slepila!