Zamaknena ko vas, cvetice, gledam mile,
Spletene v vence ali pa stoječe v trati:
Osodo meni zdi se v vas človeka brati,
Od rojstva kak’ ga spremljate t’ja do gomile.
Jaz čutim radost, mlado ki srce sprehaja,
Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjene,
V omamo, sramežljivost zmagat, porabljene,
Devojki dane, kojej mir srce obdaja.
Tresočo v sladkem hrepenenju vidim roko
Nevestino, iz vas ko v lase kinč si vije;
Otajna meni njena se bolest odkrije,
Ko sname vas, v vas zadnjikrat ko zre globoko.
A najcenejši svoj pomen mi ve znanite,
Mrtvaške ko postelje gledam vas odeje:
Zakaj mir angelski iz bled’ga lica veje,
Ko glasno nam, prem neme, k srcu govorite.
Na zgodnjej vidim vas gomili mi cveteti;
Dotle solzic bo mojih rosa vas močila!
Oj! vidim vas, predno bo zemlja me trohnila,
Pozabljene – kot moj spomin – uže veneti.