Uganke, menim, da je nij na sveti,
Katero človek teže razrešuje,
– Naj vestno še tako jo preiskuje –
Neg’ je srce človeško razumeti.
Srce – mogoče skoro nij verjeti –
Postav, dolžnostij drugih ne poštuje
Kot one, koje si samo osnuje;
Zastonj je, pametno mu kdaj veleti,
Nje ukleniti v to, kar ono noče,
Naj z lepo se, naj silo prizadeva,
Doseči bo gotovo nemogoče.
A kadar glas ljubezni v njem odmeva,
In njene želje v njem vzbude se vroče,
Uboga, da-si nikdo ne veleva!