Prijatelstvo

Le vstajaj, le vstajaj, mi srce gorko, In grlo mi gladko prepevaj lepo: Naj pesen se moja k nebesom glasi, In milost na srce in jezik rosi.

Če hočeš prijatelstvo pravo spoznat', Zapel ti od nja bom, poslušaj me rad! Prijaznosti srce odprto imej, Podobo prijatlov v dveh trsih poglej!

Dva trsa v vinogradu vsajena sta Dorasla prav blizo en druga oba, Sta si korenin'ce zaplela zvesto, Da močen vihar jih razmajal ne bo.

Prihruje od severja hudo vreme, Prav zvesto tovarša objameta se; Razkrušit' se eden od druga ne da, Stojita al' padeta skupaj oba.

Obljubo storila prezvesto sta si, Dopolnit' taisto nju srce želi: Že v malem se vadit, zvestobo držat', Da bota zamogla v velikem obstat'.

Si spletata z malega venec zvesto, Da se pri velikem odtrgal ne bo; Kdor v malem se trdno, zvesto ne drži, V velikem kaj rado mu tud' spodleti.

In kar si prisežeta, to se zgodi: Nju venec je zelen, cveti in zori! Priklanja ju zima in teža vročin, Povzdigne ju zopet obljube spomin.

Če eden omaga, se drugi solzi, Če vidi, da vstaja, se ž njim veseli; Veselje je slajše, in žalost neha, Če ju si delita med sebo oba.

Presladko mi je, od prijatelstva pet', Še slajše je, prav'ga prijatla imet'; Če hudo bo vreme, bom pesen zapel, Prijatla se spomnil, in bodem vesel.

Prepevaj le duša, in prosi Boga, Da b' zmirom prijatla si dobra bila: Naj zemlja razpade, naj svet se zdrobi, Resnična ljubezen na večno živi!