Vojvod zopet u Milanu tam
O pol noči premišljuje sam,
Kako da če vničit dušmanine,
Je prognati clo iz carevine;
Kar otvori širom se dvorana,
Ptuja spet gospa in nepoznana
Pred Radecka milo se ustavi,
Toda ni besedice ne javi.
Grof se ralho bliža zdaj prikazni,
Tiho prosi njegov glas prijazni:
"Ah gospa preblaga, imenujte
Svoje mi ime! Prisego čujte:
Da častil vas bom vse žive dni!"
Al' gospa smehljaje se – molči.
„Ovi križec redovni vzemite,
U spomin na mene ga nosite" –
Nadaljuje vojvoda spoštljivo,
Znova prosi ptujko častitljivo:
"To povejte: ali še kedaj
Vašega bom zrl obličja raj?"
Milo se gospa prikloni z "da!"
S tem pa kakor duh je zginila.
Vojvod bara slugo: "Kdo je bila
Ona, ki je zopet tu hodila?"
Bedne straže gor in doli grejo,
Toda žive duše ne izvejo. –
Vojvod bistro gleda: "To je sila!
Težko verjem, da je sanja bila." –