U Milanu o pol noči sam
Sivi vojvoda bedi še tam;
Zemljovide skrbno pregleduje,
Vojske snuje, v duhu razpeljuje.
Zdaj le odpre tiho se dvorana –
Ptuja glej gospa! in nepoznana
Pred Radecka milo se ustavi,
Mu prijazno te besede javi:
"Pazi se, oj star junače moj!
Povsod zmagan pada dušman tvoj;
Zato lukav sladko lice kaže,
Te ujeti – prijatelstvo laže.
Zlati lavorik ti podaruje –
Njega naj se vojvoda varuje!
Roka, ki je venec umno zvila,
Ljuto smrt je zate va-nj zakrila! –
Vojvod sklikne jasno gledajoč,
Žena zgine kakor senca v noč.
Vojvod vikne! sluge pita: "Kdo je
Zdaj odišel iz dvorane moje?" –
Bedne straže gor in doli grejo,
Toda žive duše ne izvejo.
Vojvod smehne, sim in tamo hodi:
"Prvo je, da me le sanja blodi!"