Tam nad Triglavom večernica
bledo je zasvetila,
kot devica je zlatolasa
mehki mrak posetila -
Krasna, ko sen neizmerna
pod njo počiva ravan,
tiho visoko je polje,
kot da v njem mir bil vsejan -
Tamkaj v daljavi le motno
lučica svetla blešči...
tiha, spokojna kot otrok
v nočni zibelki se zdi.
Oh, kako lahno drhti mi,
v solzah se srce smehlja,
ah, tu na prsih objetje
celega čutim sveta...
Glej, kako bilka kraj mene
se zamajala je,
kaj pač tihoti vesoljni,
kaj mi dejala je?
V sen me zazibala lep je:
car sem - vse sluša okrog,
svetla dvorana me krije,
luči prižgal je sam Bog...