Že nikdar več te, prosta poljska roža,
device v šopek ne nabirajo,
že nikdar več te sonca žar ne boža
in rosne kaplje ne otirajo -
Kot neizngnana, smrti skrivna groza
steklene ječe te zapirajo,
še sanjaš, kak te tihi gaj obkroža
in cveti zadnji ti umirajo.
Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje,
kjer zemlja moč, življenje daje,
ki domovina moja prava so;
pozabim deklice vas ve visoke,
nožice vaše, vrat in bele roke,
nad mano zimzeleni plavajo.