Po temoti čez planjavo
v polunočni pozni čas,
mir znaneč, živečim spravo,
plove jasni, tenki glas.
V duhu nemirno, vroče spanje,
v skrivnostno nočno šepetanje
tak mehko prosi, vabi nas...
v njem daljne, nepojmljive tajne,
ki mesta ni na zemlji zanje,
pred dušni stopajo obraz.
Nobena zvezda v noč ne sije,
po temi tma se težka vije -
umrlih duše, bele lilije,
pojo in molijo vigilije.