Na zapadu sonce gori
s poslednjo močjo,
v svitu rožnem žari
gora pred nočjo.
Kot bi sončni prah
na daljave pal,
blešči tak v vrstah
svetlojasna dalj!
Tam na sinje robe
nočevat oblački hite,
tam za svetle dni
sonce žolto rdi...
Ah, to je čas
žita zrelega,
globoko v pas
požoltelega,
ko do noči
nam sonce gori,
od toplejših tajn
kratki večer šumi,
ko hrepenenja nas žgo,
glasov milih si duša želi,
srce plače - in uprte v temo
so žareče oči.
Ah, prelestna, ti veš,
kako te ljubim srčno,
kak brez tebe pusto
mi življenje to!...
Glej, kak zvezde bleščijo
brez luči svetlobo po bregeh -
in vmes božjega strelca
lokavi smeh...