Že zopet prihajaš gorkejše k nam,
svetiš jasneje, sonce rumeno,
in tih spet in topel prirode je hram,
od rdečih oblačkov nebo ozarjeno.
Prerojena v njih sveti zapadna se stran,
tak nam upanja polno je novo življenje, -
čez golo vejevje zefir gre plašan,
a že čuti v njem bujno zelenje.
Sto tisoč oblik spi, kali pod zemljo,
sanjavost večernih jih ur oznanjuje;
le pridi še noč -: več življenje ni to,
če i s srcem srce ne piruje!