Mrači se.
Lahno, lahno
gube se kulise
pred dušo temno,
en hip, še en hip,
en utrip
je telo.
Kostanji molčijo.
Ah, skoraj bo noč,
skoraj v harmonijo
neslišnih glasov
duh kot nov
plul bo sanjajoč,
pojoč ...
V prvem žarku
gori zvezda že,
že listi po parku
počasi blede,
v svojo skrivnost
dušo tope ...
O radost!
Že s svetlobo rožno
se zliva mrak,
kak nervozno
trepeče zrak ...
Tu sem, tu,
kot eter lahak,
brez glasu ...