Samotno sanja drevored
svoj dolgi, mračni sen.
Pod tihim nebom tih je svet
in truden in meglen.
Moj bog, kak poln miru
pred smrtjo je večer!
Od daleč, daleč ni glasu,
življenja ni nikjer...
Počasi semkaj star gospod
po stezi mokri gre.
Še viden mu je v blatu pot,
za njim stopinje se gube.