Jezero molči. Na tihem, daljnem svodu
ščip samotni bledi mi gori,
in kipe pod njim pogorja in slemena,
in megla vrh njih svetla leži.
Molk je to v vsem božjem nebesnem prostranstvu,
skoro duša v njem se izgubi,
skoro čuti tek svetov je in vesoljstva,
tajno govorico vse dehti.
Jaz jo čul sem: divna, bajna je, brezglasna...,
a od takrat v srcu mi težko,
zapustilo me je verno dekle moje,
in nesreča nekšna gre z meno!