Od ljudi sem šel daleč okrog,
zableščala nad mano svoboda,
tako jutranja zarja čez log
od vzhoda se pne do zahoda.
Kot šel bi na svatbeni pir
v duši s silo, radostjo kot s svati,
kot šel bi na mladi tvoj pir,
ti žena mi, sestra, ti mati!
Kako mi sonce vzblešči, celi svet razgori,
kak v nevihti molčijo livade -
pa naj sonce blešči, jeza božja buči,
srce se odzove, ne pade!
Hej, razgrni se, pisani gaj,
razmaknite, cvetoče se gore,
duša dalje bi, hej, dalje,
da tam razbučati se more!