Že dan za gorami se svita,
in veje že jutranji hlad,
v meglo še dežela zavita,
in sanja še stari grad.
Na daljnem, zbledelem tam vzhodu
iz noči mladi dan krvavi,
po ranem, po vetrnem svodu
oblaček vesel se podi.
Ah, kdaj šele, mila, iz pernic
izvabi te zlati dan
in tja mimo nun svetovernic,
kjer beli blešči samostan?
Kdaj v srcu mi šele zbudi se
tak dolgo že mrtva radost?
Kdaj mi sonce vzgori, razžari se
in ljubezen in up in mladost?