Spet zelene nam vrbe in šume,
veseli vetrc mimo gre,
a skriti so še v polju klasi;
škrjančka ni še, lastovke drobne,
pa ker nobeden še od teh ne ve,
da že pri nas so takšni časi.
No, mene bele breze vesele...
kot bilke iz daljave k nam blešče,
za njimi sonce tam zahaja;
nemirno kri mi že po žilah gre.
Čemu? Zakaj? Zaman zares v srce
prišla ljubezen ni brez konca in brez kraja!