Po nedeljskem jutru oblački plavajo
in v vetru šumi vsa obsevana gora,
ah, če mlado srce boli navdajajo,
trpeti, vdati se mora!
Ne bodeš več dolgo; oči govorijo,
da bodo brez tebe nam setve zorele,
in gaji in logi - molče zelenijo,
Marija, že ni več device vesele.
Po dragah glasneje vode že šumijo,
vse klije in dije, zaganja počasi,
sklasijo se žita in se pozlatijo -
kaj motni ste vi, mladi časi?
Svoje, samorodne pač volje
srce nam Bog dal je, da bije,
pa naj grem po gozdu in naj grem čez polje,
prostosti te božje več ni je.
Le zate živim, tak v pripekanju sonca,
tak v jezi viharjev v dolini -
takrat tih sem in nem in strmim ven brez konca
in trepečem ob tvojem spomini.