Res hvala Bogu za ta sneg in mraz,
res hvala za slabe mu dni,
le padaj zdaj sneg, pa na daleč okrog,
in revščino našo zakrij.
Živeti lepo je, še bilo bi lepše
pozabiti trud in skrbi;
pozabil jaz mnogo sem, zdaj pa je zima,
pozimi pa vse oživi.
Tam v krčmi za potjo, za javorno mizo
sedi vsak najraje zdaj in kadi -
in zažene tam Bolka ogorek,
da trikrat od tal odleti.
Vozniki z Dolenjske, z Vrhov in Zabrezja
in sodnik sam tam dosti sedi
in obnaša se kmečki; pije bolj na kratko,
na kratko tobak mu debeli gori.
On človek je z belimi jetri, in dolgo
in dolgo tak človek živi,
oženi se dostikrat, dve on pokoplje,
pri tretji pa, pravijo, dobro mu ni.
Tretja ženska je smrt, a boji se sodnik
Boga in pekla in peklenskih duhov -
in družbe brezverske; zato pa med nami
sedi in kesa se in neče domov.
Kaj mari sodnik pa, kaj mari mi kmetje.
S komolcem oprt sam na mizi slonim
in mislim nase in mislim na dušo
in nikdar si ne izbežim.