Kakor bela grud
gorka od krvi,
mlade radosti
v cvetju ajda diši.
Že vsa polna medu
zacvetela je,
pala k nogam ko v snu
ji čebela je!
Grud prostrana jo
napojila je,
z božjo pomočjo
vase skrila je.
Zdaj stoji, diši,
na daljave blešči,
ko golob mi upira
v svet rdeče oči.
Kadar klas šumi,
kmet počije se,
kadar ajda diši,
ji odkrije se!
Plača za ves trud
z medom kdo, s krvjo?
Ktera druga grud
nežna je tako?
Ah, že skoro bo prišla
mrzla in hladna -
na ves svet
legla je čarovnica.