Kak ognjena že sila
več miru mi ne da,
kak svetloba čistejša
že oda tal trepeta!
Kak polno življenje
iz življenja kipi,
po izjasnjenem poti
korak hiti -
Ah, dekle, kako ti
oči vzblešče,
kar že polno skrivnosti
med nami se ve -
Kak polna mehkosti,
kak si polna prevar!
Kdaj zjasni se, poleže
ta dušeči vihar?
Kdaj po šumnih valovih
se srce pomiri,
kdaj svetlo se in čisto,
mirno izzveni?
Ah, da more strpeti,
čutiti hladno,
sladkost razdeliti
si z zmerno roko,
poleglo se burno bi
strastno morje
in v radosti celi
kipelo srce!