Odpri!
Ta zadihli zrak
duši me, mori,
ta vlažni mrak
hlapečih zidov,
mrtvi kot sen krut,
mrtvi kot otrov,
ah, kot smrtni trud.
Odpri!
Proč s temo žaluzij!
Ah, ta hladni sopar
in vzduh teh zidin,
ta mistični žar
nejasnih pramen
izza starih gardin
v neskončnih vrstah
kot težki nasmeh
po tihotnih tleh
igra in skaklja...
Melanholija težka
omaganih bitij,
stok bolnih duš tod doma:
ah, hiti, smrt, hiti!...