Kakor blisk drčijo vlaki,
kot nevihta mimo vro,
dima z njimi spo oblaki,
spremlja jih z očmi nekdo.
Čaka danes, čakal včeraj,
čakal je še prejšnji dan -
čakal zjutraj, zvečer, zmeraj,
zmeraj čakal je zaman.
On je, ah, brez domovine.
No, a kaj, a kaj je to?
Da, živi se brez očine,
a ne prašajte kako!
On brez drugov je vdanih,
skoro vsakdo mu je tuj.
Src zdaj zvestih čaka, znanih...
Zopet vlak bo tukaj - čuj!
Hlastno, hlastno ga on čaka,
otopel mu je izraz.
Zopet pravega ni vlaka;
dim le puha mu v obraz.