Od daljnih zapadnih strani,
od senčnatih, tihih lok
prihajam sem k tebi, Marija,
na blejski otok.
Ne žene, oh, grešnika semkaj
kesov me nemirnih vihar,
le s prošnjo prav tiho poklekam
pred zlati oltar.
Glej, v srcu je mojem noč zla,
noben žarek v njem ne vztrepeta,
in jezero misli prečrnih
v njem prostora ima.
Ah, čuj me, Devica Marija,
usliši mi prošnjo to:
v tem srcu tak temnem presvetla
naj luč zopet ti bo.
Kak lahko pač to mi storiš!
Obdaja te zvezd milijon -
Oj, stemne še naposled ti lahko
presvetli tvoj tron.
Med njimi posebno še ena
nevarna ti, kneginja,
ah, čuj me, to vrzi na zemljo,
v to temo srca...
Zavzdihnem, zaklenkam nato,
da me čula, uslišala boš,
in v puščico medno spustim tja
enajsti svoj groš.