Hej, sem šel od dedine Žužem domov,
umrl tam v Potocih stric bogat njegov,
a med potjo zajela ga noč.
Hej, kvatrna bila to zlobna je noč,
noč, v kateri gode se tak čudne reči,
da kdor čuje jih, vsak se zgrozi.
Vsak kamen ob uri, vsak list oživi,
v vseh podobah vrag uganja zlo vse te noči,
ki do jutra mu Bog jih pusti.
Prekriža kristjan se in leže nocoj,
izmolil seljak še za rajnkih pokoj,
gospod prosi za blagor svoj.
Tja pod Kovsko po cesti pa Žužem prišel,
mošnjo težko, no, glave ni lažje imel, -
vrag sam mu nocoj jo je zmel!
Še hodi naprej z negotovo nogo,
čuj šum, kot bi peljal kdo s parom seno,
a že vse - kot bi nič ne bilo!
"Kdo dobrih kristjanov se tu še mudi?
Vrag ali gospod! Čuj, pridi sem, pij!"
A že čez in čez Žužma ko blisk spreleti...
Še v tek se spusti, Bogu dušo zroči,
okrog njega, vse vrišč, nočni gozd završi,
Žužem komaj da križ še stori.
"Divja plav!..." a že dalje prek smleških dobrav,
prek cerkev, vasi, zapuščenih močav
še vso noč se drvi ves naplav...
Ves iz uma še Žužem od groze strašne,
pogubljene pa duše še vedno ječe
tam v daljavi do belega dne.