Kostanji šumijo in zvezde bleščijo,
vse čare razgrinja mi noč čudovite,
ž njo diha i srce in v njem oživijo
vse tajne, radosti in boli mi skrite.
V goščavah pod goro slapovi šumijo,
iskrijo v njem pene se in se kropijo,
počasi in tiho tam v šumi globoki
prepeva mi slavec svojo melodijo. –
Prastaro mi, slavec, le poj melodijo,
v oblačila le skrij me, noč, svoja,
tri leta že ljubim prelepo Marijo,
brez sreče živim, brez pokoja!