Ko pred nadlogami že več ne trepetaš
in ti enako že, kaj ta, kaj oni meni,
takrat šele do dobrega spoznaš,
kako življenje vendar je poceni.
Bogzna, kaj v duši tvoji takrat se godi,
oblak več čela ti ne potemnjuje;
tako zamraženo menda morje strmi,
vihar in zima vrh njega miruje.
Prešlo je vse, le naukov še cel kor
je nad tebo; obvaruj bog jih zlega,
pa upanje in kranjski ta humor, -
da nikdar in nikoli tega!