Topoli še sanjajo
ob jutranji cesti,
že škrjančki naznanjajo
v zraku se z anapesti.
Od bilk in iz travja
spe tenka megla,
polna prvega zdravja
loka je vsa...
Kot na večer bolj
spet vrhovi žare -
obsevana gor in dol,
v ognju jutro gre.
A bleščite le, gora in dol,
in žarite, planine -
kak kot rosa bi zlil se čez dol,
kot oblak čez vršine?
Kar ljubo mi, to v srcu blešči
in na večer ne mine,
hej, v mraku ves svet se zgubi,
a šele mi to ne izgine.
Kaj rosa na polju gori,
zakaj roža na grmu žari?
Le brez vonja naj kot v temi
ljubav prva zbeži?