Srce je žalostno in bolno od tesnobe,
duha objeti duša hrepeni
v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe,
na potu, ki mu sonce ne blešči.
Kar vzeti mora se, to ste mi davno vzeli,
kar netilo, ne gane več srca;
z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli,
kar se postaviti nič več ne da.
Ah, ne... ne muči srca v njegovem nemiru
otroški srd, pozabljene solze,
to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru
čez trupla znanih ranjencev beže!
Srce je žalostno in išče si rešitve,
duha okleniti se duh moj hrepeni
kot čudapolne, pol pozabljene molitve
iz davnih, davnih, srcu milih dni.