Da sem te ljubil, bilo mi v pogubo,
postala si mi smrtni angel moj,
vse, kar mi svetlo bilo, drago, ljubo,
vse zgubil nizko sem to noč nocoj.
Kot blažen duh tam ob neba prestoli
v svetost mi duša verovala je,
v lepote večnost, ki jo kerub moli,
v dobroto, ki nas v svet poslala je.
Prevzvišena, da se je greh dotakne,
prepolna diha sladke tajnosti,
slutila ni, kako pod njo razmakne
prepad najpodlejše vsakdanjosti...
Poglej, kak svet neskončen, kak širok je,
poglej, kaj potov, kaj strani - zdravstvuj,
in nikdar, kak prepad srca globok je,
kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj!